nova beseda
iz Slovenije
Oto Luthar et al.: Zgodovina historične misli od Homerja do začetka 21. stoletja, Založba ZRC 2006, poved v sobesedilu:
Zaradi pretirano hvalilnega tona, ki mestoma že presega mejo verjetnega (kar pa je morda tudi bil Prokopijev namen), delo nima prave zgodovinske vrednosti, vendar predstavlja dragocen pregled arhitekturnih dosežkov v Bizancu in v drugih mestih bizantinskega cesarstva.
Nazorsko Prokopij še omahuje med starim in novim svetom; čeprav, se še vedno ni mogel odpovedati nekaterim (poganskim) miselnim vzorcem antike, predvsem konceptu Usode (T;khe), ki ga je med starejšimi zgodovinopisci jasno opredelil Polibij. Prokopij tako sicer verjame v kot najvišje dobro, vendar je nazadnje Usoda tista, ki ljudem vlada in usmerja njihova življenja; ta dvojni sistem »verovanja« jasno izdaja svojevrstno duhovno krizo izobraženskih krogov v Justinijanovem času.
Prokopijevo delo, ki je bilo odkrito in objavljeno šele v obdobju humanizma, je s svojim intenzivnim čustvenim značajem ter barvitostjo vznemirjalo vrsto evropskih, zlasti italijanskih in francoskih
pisateljev in pesnikov, ki jih je navdihoval zlasti romantični lik Belizarja: med najbolj znanimi je npr. Voltaire, ki je napisal Anekdote o Belizarju (Anecdotes sur Bélisaire, 1767).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani