nova beseda
iz Slovenije
Oto Luthar et al.: Zgodovina historične misli od Homerja do začetka 21. stoletja, Založba ZRC 2006, poved v sobesedilu:
Medtem ko so grško pisane zgodovine kljub nekaterim slabše napisanim delom (npr. Herodijana in Zosima) vendarle ohranile raven zgodovinopisne tradicije na določeni višini ne le do začetka bizantinskega obdobja (Prokopij), temveč skozi celo bizantinsko obdobje vse do 15. stoletja, pa so stalne vojne na mejah zahodnih provinc in vse pogostejša ogroženost same Italije povzročile poleg ekonomske katastrofe tudi pravi propad rimskega zgodovinopisja. V 4. in predvsem v 5. stoletju pa se je zaradi spremenjenih političnih razmer, na katere so vplivali ravno vpadi barbarov in njihovo naseljevanje, zanimanje za zgodovino ponovno zbudilo, posebej tudi za zgodovino novih ljudstev; ta so se namreč v tem času vse bolj priseljevala na območje zahodnega Sredozemlja (Goti, Vandali, Franki; ime »Franki«, ki pomeni »svobodni ljudje«, je dobila koalicija germanskih ob srednjem in spodnjem, ki je od tem napadala Galijo in Hispanijo).
Razlog za očitno razliko med grškim in latinskim
zgodovinopisjem pa je bil tudi v tem, da je imelo rimsko zgodovinopisje popolnoma drugačno ozadje kot grško, bilo je mnogo bolj politično (pisali so ga predvsem senatorji, ki so se aktivno ukvarjali s politiko) in mnogo manj intelektualno od grškega, ki se je ukvarjalo z ugotavljanjem zakonitosti zgodovinskega razvoja.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani