nova beseda
iz Slovenije
Oto Luthar et al.: Zgodovina historične misli od Homerja do začetka 21. stoletja, Založba ZRC 2006, poved v sobesedilu:
Nepristnost je mogoče razpoznati tako iz slogovnih posebnosti, ki se ujemajo s preostalim besedilom v spisu, kot iz namena, ki je isti kot v preostanku spisa (npr. poveličevanje določenega posameznika), in iz zgodovinskih napak, ki bi se v pristnem dokumentu seveda ne pojavile.
Zbirka nakazuje tudi politično stališče, ki je konvencionalno in nima osrednje vloge: cenjeni lastnosti sta disciplina in prizanesljivost; razvidna sta spoštovanje do senata in naklonjenost k tradiciji ter poganstvu; večkrat se pojavlja misel, da je nasledstvo na podlagi osebnih odlik boljše kakor krvno nasledstvo.
Kljub pogosto trivialni vsebini in napakam je bila Cesarska zgodovina v rabi ves čas: v antiki in srednjem veku so jo prepisovali in občasno uporabljali kot zgodovinski vir; v humanizmu je bila sicer bolj predmet besedilne kritike in komentarjev in v pozni renesansi so črpali iz nje bolj bežne informacije, toda v 17. stoletju je
spet postala pomemben vir za podatke o 2. in 3. stoletju, čeprav je bilo obenem jasno, da vsebuje veliko napak.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani