nova beseda
iz Slovenije
Oto Luthar et al.: Zgodovina historične misli od Homerja do začetka 21. stoletja, Založba ZRC 2006, poved v sobesedilu:
Njegova največja zasluga pa brez dvoma leži v dejstvu, da je zgodovinopisje, ki je bilo do tedaj v Rimu malo cenjeno, povzdignil v samostojno, globoko angažirano in filozofsko poglobljeno ‐ in kar je najpomembnejše ‐ družbenokritično literarno zvrst; goli, analistični pristop k zgodovinski materiji, ki je bil pri njegovih neposrednih predhodnikih še dodatno obremenjen z nekritičnim navajanjem podatkov, je razbremenil nepotrebnega balasta in postavil potrebne kriterije za obdelavo snovi. Argumenti v besedilu niso več podani suho in linearno, temveč si je Salustij v svojih delih prizadeval za filozofsko poglobljen uvod, vsebinske ekskurze, retorične vložke in subtilno prikazovanje motivov posameznih protagonistov.
Obenem si je za potrebe te literarne zvrsti Salustij izbral jezik, s katerim je zavzel povsem drugačno smer, kot bi jo lahko pričakovali npr. pri Ciceronu, ki je bil mnenja, da mora biti jezik tudi pri pisanju
zgodovine »mehak, sproščen in prijetno tekoč«;[575] s tovrstnim pogledom na zgodovinopisje kot »dolžnost govornika« (munus oratoris[576]), ki je bilo vsaj delno tudi pod vplivom helenističnega retoričnega zgodovinopisja (nenazadnje je bil Cicero tudi mnenja, da je »Izokratov ali Teopompov slog povsem primeren za izražanje vsega, kar imenujemo zgodovina«[577]) se Salustij, ki je želel zgodovinopisje ločiti oz. osamosvojiti od retorike.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani