nova beseda
iz Slovenije
Oto Luthar et al.: Zgodovina historične misli od Homerja do začetka 21. stoletja, Založba ZRC 2006, poved v sobesedilu:
Drugi, pragmatični vidik rimskega naziranja o zgodovini, češ da naj bi dajala tudi praktične zglede za ukrepanje, pa odseva v pričakovanju, da bo Lukcej v svojem delu predlagal ukrepe za izboljšanje stanja v državi (Fam. 5,12,4), in nenazadnje v epitetu »učiteljica življenja«, s katerim počasti to zvrst v O govorniku 2,9,36.
Pri prikazu in vrednotenju morata biti zgodovinarju najvišji vodili resnica in nepristranost (O govorniku 2,15,62; Fam. 5,12,3), za razliko od retorja, ki si lahko v pripovedi (historiae) tudi kaj izmisli, če bo njegova misel zato bolj poantirana (Brut 11,42), ali pesnika, ki naj s svojim delom predvsem ugaja. Ko denimo Ciceronov brat Kvint, ki nastopa v dialogu O zakonih skupaj s piscem samim in njegovim prijateljem Atikom, pripomni: »Kolikor razumem, brat, je po tvojem mnenju treba v zgodovinskem delu upoštevati druge zakone kakor v pesmi,« mu ta odvrne: »Seveda, Kvint, kajti v zgodovinskem delu se vse
nanaša na resnico, pesem pa je večidel namenjena temu, da bi ob njej uživali; čeprav se tudi pri Herodotu, očetu zgodovine, in pri Teopompu najde nešteto izmišljotin« (1,1,5).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani