nova beseda
iz Slovenije
Oto Luthar et al.: Zgodovina historične misli od Homerja do začetka 21. stoletja, Založba ZRC 2006, poved v sobesedilu:
Pri tem sicer ni povsem dosleden, saj v Govorniku 11,37 zgodovino uvrsti h hvalilnemu govorništvu, vendar že v istem delu beremo tudi: »Govornika moramo torej razmejiti od besedne umetnosti filozofov, sofistov, zgodovinarjev in pesnikov ter razložiti, kakšen naj bo« (20,68), v O govorniku 2,9,36‐38 pa sploh podrobno razlaga razliko med tem, če je kdo govornik ali pa če govorništvo le uporablja v okviru neke druge vede. Povezava med zgodovinopisjem in hvalilnim govorništvom je sicer razumljiva: retorični zgodovinopisci so pod Izokratovim vplivom videli veliko korist zgodovinopisja prav v tem, da bi slednje postalo sredstvo za moralno vzgojo državnikov, in v ta namen je bila pomembna porazdelitev hvale in graje, ki pa je bila hkrati tudi domena hvalilnega govorništva. Ciceron v Fam. 5,12,4 tako predpostavlja, da bo Lukcęj v svoje delo o njem vključil hvalo in grajo, ter ga spodbuja, naj ožigosa tiste, ki so mu škodovali; piščevo opredelitev zahteva
tudi v O govorniku 2,15,63 (gl. izbor).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani