nova beseda
iz Slovenije
Oto Luthar et al.: Zgodovina historične misli od Homerja do začetka 21. stoletja, Založba ZRC 2006, poved v sobesedilu:
Delo je najprej napisal v aramejščini (kot svarilo prebivalcem Vzhoda, naj se ne poskušajo več upirati rimski premoči), potem pa s pomočniki še v grščini; ohranila se je le grška različica. Virov v delu samem ne omenja, saj poudarja predvsem dejstvo, da je videl dogodke na lastne oči, vendar drugod (v avtobiografiji in spisu Proti Apionu) pove, da si je med dogajanjem sam delal zapiske, da je uporabljal uradne zabeležke Vespazijana in (t. i. commentarii, gl. poglavje o Juliju) in da mu je ponudil ustne informacije o manj znanih stvareh tudi Agripa II.[512] Za predvojno zgodovino se je nedvomno naslanjal tudi na iz Damaska (prijatelja cesarja Avgusta in Heroda Velikega ter avtorja obsežne univerzalne zgodovine), iz katerega je veliko črpal tudi za svoje Judovske starožitnosti. Kljub virom iz prve roke Jožefova pripoved ni vedno zanesljiva, saj je pristranski (oprati poskuša judovske višje sloje in prikazati, kot da so upor zakrivili izključno neizobraženi verski fanatiki; svojo
zgodbo tu prikazuje drugače kot v avtobiografiji, kjer je osredotočen na lastno obrambo; tudi Rimljane, npr., očitno olepšuje).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani