nova beseda
iz Slovenije
Oto Luthar et al.: Zgodovina historične misli od Homerja do začetka 21. stoletja, Založba ZRC 2006, poved v sobesedilu:
Helenistični pisci so za svojo snov iskali izrazito malo znane, lokalne legende in ob njih razkazovali svojo literarno razgledanost, medtem ko je Lukijan izbiral motive, ki so bili vsem zelo dobro znani in domači. V kolikšni meri so homerski bogovi, Zevs,, Atena, Apolon, in drugi člani velike Zevsove družine, še živeli v zavesti grškega človeka v 2. stoletju po Kr., se natančno ne ve, gotovo pa v abstraktnejši obliki verovanje v te bogove ni bilo dosti manj aktualno kot verovanje v nova božanstva, posebej orientalska, in v demone. B. Baldwin zagovarja mnenje, da je bil vpliv sodobnosti na Lukijanovo delo mnogo večji, kot so mu ga bili filologi doslej pripravljeni priznati, in že M. Rostovcev[391] je poudaril Lukijanov izrazito kritični pogled na razmerje med bogatimi in revnimi in njegov odnos do teh problemov, posebej v Pomenkih umrlih.
V treh delih Lukijan obravnava izrazito sodobno tematiko: Kako je treba pisati zgodovino, Lažni prerok
(obeh napisanih v obliki pisma) in v delu O koncu, v katerem želi razkrinkati h krščanstvu spreobrnjenega kinika Protea, v svojem času znane, vendar moralno vprašljive osebnosti, ki se je na starost ponovno odločil za kiniški življenjski ideal, hkrati pa navdušil za indijsko filozofijo in se v Olimpiji zažgal na grmadi po igrah leta 165.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani