nova beseda
iz Slovenije
Oto Luthar et al.: Zgodovina historične misli od Homerja do začetka 21. stoletja, Založba ZRC 2006, poved v sobesedilu:
Od svojih predhodnikov se je torej razlikoval najprej po izbiri predmeta: v mislih imam to, da se ni odločil za povsem osamljen predmet razprave, pa tudi ne za več razdrobljenih, nepovezanih zgodovinskih poglavij. Razlikoval pa se je od njih tudi po tem, da v pripoved ni vključil nobene mitološke prvine in da s svojim delom ni želel nikogar zavesti ali očarati, pač v nasprotju z vsemi pisci pred njim, ki so pisali o raznih Lamijah, ki so v gozdovih in na jasah vstajale iz zemlje, pa o dvoživih Najadah z napol živalsko, napol človeško naravo, ki so prišle iz, preplavale morje in se združile z ljudmi, da se je iz te zveze človeka in božanstva rodil rod polbogov ‐ in še cel kup takšnih zgodb, ki se nam dandanašnji zdijo povsem neverjetne in nespametne.
Vsega tega ne pravim zato, da bi tiste može grajal ‐ v resnici vse predobro razumem, da so, ker so pač pisali zgodovino nekega ljudstva ali dežele, naleteli tudi na povsem mitološke prvine; vsepovsod so se namreč v
ljudskem spominu, bodisi v občem izročilu kake dežele bodisi v lokalnih zgodbah, ohranile tudi tovrstne pravljice, kakršne sem omenil.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani