nova beseda
iz Slovenije
Oto Luthar et al.: Zgodovina historične misli od Homerja do začetka 21. stoletja, Založba ZRC 2006, poved v sobesedilu:
Ostal je zdravega duha in telesa vse do konca vojne; svojega dela tako ni zložil iz naključnih pričevanj, temveč je pisal na podlagi lastnih izkušenj o dogodkih, ki se jih je sam udeležil, o tistem pa, čemur zaradi izgnanstva ni mogel biti priča, se je poučil pri najbolj zanesljivih virih. Od svojih predhodnikov se je torej razlikoval najprej po izbiri predmeta: v mislih imam to, da se ni odločil za povsem osamljen predmet razprave, pa tudi ne za več razdrobljenih, nepovezanih zgodovinskih poglavij. Razlikoval pa se je od njih tudi po tem, da v pripoved ni vključil nobene mitološke prvine in da s svojim delom ni želel nikogar zavesti ali očarati, pač v nasprotju z vsemi pisci pred njim, ki so pisali o raznih Lamijah, ki so v gozdovih in na jasah vstajale iz zemlje, pa o dvoživih Najadah z napol živalsko, napol človeško naravo, ki so prišle iz, preplavale morje in se združile z ljudmi, da se je iz te zveze človeka in božanstva rodil rod polbogov ‐ in še cel kup takšnih zgodb, ki se
nam dandanašnji zdijo povsem neverjetne in nespametne.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani