nova beseda
iz Slovenije
Oto Luthar et al.: Zgodovina historične misli od Homerja do začetka 21. stoletja, Založba ZRC 2006, poved v sobesedilu:
V tem svetovnem jeziku so morali potemtakem ustvarjati tudi sami, če so želeli, da ta javnost dobi pravi vtis o njihovi (rimski) preteklosti, o exempla maiorum Romanorum, do katere so sami imeli tako privzdignjen odnos. Razumljivo je torej, da so prvi analisti svoja dela pripravili vsaj v dveh jezikovnih različicah, grški in latinski; z drugo so naslavljali domačo javnost ali pa je bila grška verzija vsaj kasneje predelana tudi v latinsko obliko. Njihov literarni slog je bil preprost ‐ tudi po Ciceronovih besedah je bilo pomembno predvsem to, da so ti zgodovinarji pisali verodostojno zgodovino.[283] Glede na sumarnost zgodovinskega gradiva, iz katerega so črpali ‐ v analih so vnosi za posamezno leto včasih vsebovali zgolj imena uradnikov, in vrzeli, ki so v njem zevale zaradi uničenih arhivov v požaru leta 378, moramo biti do vprašanja verodostojnosti teh del vsaj z današnjega stališča nekoliko zadržani (ne pa tudi za vsako ceno kritični, saj so
arheološka odkritja v marsikaterem primeru pokazala, da je bila analistična tradicija celo zelo natančna); avtorji so namreč te vrzeli verjetno zapolnjevali tudi s pravljičnim gradivom.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani