nova beseda
iz Slovenije
Oto Luthar et al.: Zgodovina historične misli od Homerja do začetka 21. stoletja, Založba ZRC 2006, poved v sobesedilu:
[1081] Tako Jacques Derrida trdi, da je splošni cilj dekonstrukcije »izogibanje tako temu, da bi preprosto nevtralizirala binarna nasprotja metafizike, kot tudi temu, da bi preprosto bivala v zaprtem območju teh nasprotij ter jih tako potrjevala«. Prva faza dekonstruktivne strategije je uničenje hierarhij, ki temeljijo na takih binarnih nasprotjih, čemur sledi osvoboditev disonanc (aporija ali nedoločenost) v vsakem govornem ali pisnem dejanju, s čimer se zruši celoten podedovani miselni red. Gl. J. Derrida, Positions, prevod in opombe Bass, Chicago, 1981, str. 41. Pri tem je dekonstrukcija del tega, kar Ihab Hassan opisuje kot veliko širši vzorec postmodernizma, ki ga opredeljuje kot »nedoločenost in imanenco; povsod navzoči privid, psevdodogodke; povsod prisotno zavestno pomanjkanje znanja, lahkotnost in izginjanje; novo časnost ali, še bolje, "nečasnost", veččasovni smisel za zgodovino; sestavljanko ali jasen, transgresiven ali dekonstruktiven pristop k znanju
in avtoriteti; ironično, parodistično, refleksivno, fantastično zavest o trenutku; jezikovni obrat, semiotično nujnost v kulturi; in, v družbi nasploh, nasilje lokalnih želja, stopljeno v terminologijo zavajanja in sile.« Na kratko, kar Hassan razume kot »obsežno revizijsko voljo v zahodnem svetu, kodekse, norme, postopke, vere ki "razdoločajo" in ponovno določajo ‐ in napovedujejo posthumanizem«: I. Hassan, The Postmodern Turn: Essays in Postmodern Theory and Culture, Ohio, 1987, str. xvi.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani