nova beseda
iz Slovenije
Oto Luthar et al.: Zgodovina historične misli od Homerja do začetka 21. stoletja, Založba ZRC 2006, poved v sobesedilu:
To sta pojma iz Aristotelove Poetike ‐ filozof namreč pravi, da je poezija neka vrsta mímesis, torej posnemanja oziroma ponazarjanja, govori pa tudi o »ugodju« (hedoné), ki ga pesnik zbudi s tragedijo in ki naj bi ga gledalec doživel ob občutju groze in sočutja. Iz povzetka enega Durisovih del, ki ga najdemo v delu Diodorja s Sicilije Knjižnica zgodovine, je razvidno, da se je sam zelo trudil prav za živo prikazovanje in za burkanje čustev pri bralcu; s patetičnimi, nazornimi opisi je ‐ sodeč po ohranjenih fragmentih in Polibijevi kritiki ‐ nadaljeval tudi Filarh iz Aten v sredini 3. stoletja. Po naj bi torej takšni zgodovinarji Aristotelove nauke o tragediji zavestno prenesli na zgodovinopisje.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani