nova beseda
iz Slovenije
Oto Luthar et al.: Zgodovina historične misli od Homerja do začetka 21. stoletja, Založba ZRC 2006, poved v sobesedilu:
Časopis Historische Anthropologie, ki ga ureja skupaj s tremi nemškimi zgodovinarji ( van Duelmenom, Alfom Luedtkejem in Medickom), ima namreč zanimiv podnaslov Kultur ‐ Gesellschaft ‐ Alltag (»Kultura ‐ družba ‐ vsakdan«), s katerim se, tako Mitterauer, »izpostavlja preučevanje temeljnih sprememb v človeški senzibiliteti in vedenjskih vzorcih: verovanju, delu, seksualnosti, odnosu do narave, telesnosti, družbenih odnosih«.[1144] Gre torej za preučevanje tega, kar bi kulturni zgodovinarji označili kot kulturne prakse in umestili v okvir »nove kulturne zgodovine« oziroma »antropološke zgodovine«.[1145]
Glede na to je novo kulturno zgodovino ali historično antropologijo mogoče obravnavati kot splet sodobnih pristopov in, kar je še pomembnejše, vsako posebej ali obe skupaj je treba razumeti kot edino, ki je ta trenutek sposobna in pripravljena ponuditi totalni pregled določenega procesa. Po drugi strani, in to smo ugotovili že v uvodu, je jasno tudi, da se nova
kulturna zgodovina, najsi bo kot izvedenka historične antropologije ali kot usmeritev, ki slednjo šele omogoča, ne ukvarja zgolj z analizo umetniških artefaktov in prav gotovo ne obravnava zgolj različnih elementov popularne ali ljudske kulture, temveč predstavlja študij posameznih tekstov (v najširšem smislu) o posameznih praksah, fenomenih ali posameznih skupinah.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani