nova beseda
iz Slovenije
Oto Luthar et al.: Zgodovina historične misli od Homerja do začetka 21. stoletja, Založba ZRC 2006, poved v sobesedilu:
Čeprav skoraj vsi (z mano vred), ki sodelujejo v razpravi o postmodernizmu, svoje argumente okvirjajo z epistemološkimi pojmi, se mi že dolgo zdi, da se neizrečeno vprašanje pogosto nanaša na etiko in ne na epistemologijo. To pomeni, da se v zgodovinarjevem govoru pogosto uporabljajo epistemološka in metodološka vprašanja kot način kodiranja etičnih načel vêdenja: kako ravnamo (»se vêdemo«), da bi »védeli« kot zgodovinarji; kaj je pravilno, prav, celo »neoporečno« v naši praksi; kaj, nazadnje, potrjuje zgodovino kot disciplino znanosti?
Za zgodovinarje je etično jedro njihove predanosti poklicu vedno predstavljala prepričanje, da njihovo dolgotrajno in pogosto težavno delo vodi do nekakšnega avtentičnega védenja o mrtvih »drugih«, védenja, za katerega se priznava, da ga oblikujejo zgodovinarjeva lastna dojemanja in nagnjenja, ki pa kljub temu ohranja določeno stopnjo avtonomije, ker ga (dozdevno) ni mogoče popolnoma
ukriviti po volji zgodovinarja.[1083] To prepričanje (nekateri bi rekli iluzija) o nezmanšljivi drugosti preteklosti daje zgodovini njeno pravo nalogo, namreč ponovno priklicati to drugost v čim bolj taki obliki, »kot je res bila«.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani