nova beseda
iz Slovenije
Oto Luthar et al.: Zgodovina historične misli od Homerja do začetka 21. stoletja, Založba ZRC 2006, poved v sobesedilu:
Še nedavno je bilo zgodovinopisje odvisno od koncepta jezika, ki, z besedami Nancy Partner, »brez obotavljanja vsiljuje zunanjo resničnost sveta, njegovo razumljivost v obliki idej, pojmov, pojavov ali drugih duševnih stvari ter neposredno povezavo med duševnimi stvarmi in verbalnimi znaki«. Vendar pa je poststrukturalizem zamajal to samozavestno domnevo o povezanosti besed in dejanj, jezika in nejezikovne resničnosti, saj je, kot pravi, jezik »izrecna struktura duševnega življenja in noben metajezik ne more nikoli izstopiti iz sebe, da bi opazoval resničnost, ki je zunaj njega«.[1082] Posledica tega razkroja snovnosti verbalnega znaka, pretrganja njegove povezanost z nejezikovno resničnostjo, je razkroj zgodovine, saj zavrača sposobnost jezika, da se »nanaša na« kakršno koli resničnost (ali jo razloži), razen sam nase. Takšen pogled na zaprto refleksivnost jezika ‐ njegov radikalno neprehodni značaj ‐ nujno ogroža študij zgodovine,
kot ga običajno razumemo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani