nova beseda
iz Slovenije
Oto Luthar et al.: Zgodovina historične misli od Homerja do začetka 21. stoletja, Založba ZRC 2006, poved v sobesedilu:
V vsakdanji praksi smo namreč soočeni z neizpodbitnim dejstvom, da se poskusi vsakega podajanja (tudi najčistejša diskurzivna prozna, ki hočejo posredovati »stvari, kot so se zgodile«) izjalovijo takoj, ko se njihovi avtorji izognejo posredovanju retoričnih okraskov ali poetičnih podob.
Vsakdanji postopek za ovrednotenje proznih diskurzov ‐ npr. Taylorjev opis prve svetovne vojne ‐ je namreč v tem, da jih najprej preverimo na ravni faktografske točnosti in nato ugotovimo, v kolikšni meri ustrezajo kriterijem logične konsistence t. i. klasičnega silogizma; toda tak postopek očitno nasprotuje diskurzivni praksi, če ne celo teoriji diskurza, saj bi »v resnici« moral vzpostavljati osnovo, na podlagi katere je mogoče opredeliti, kaj od obravnavanih dejanskih prilik označujemo kot dejstvo, in hkrati ugotoviti, katera oblika razumevanja je najustreznejša za dejstva, določena na ta način.[1044] Po Whitovem mnenju je diskurz neke vrste posredniško
podjetje; lahko je interpretativen in "prainterpretativen", s tem da se v enaki meri posveča tako bistvu interpretacije kot tudi predmetu, se pravi, vzroku lastnega nastanka in oblikovanja.
Ta dvojna narava diskurza pa je najpogosteje označena kot dialektična.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani