nova beseda
iz Slovenije
Oto Luthar et al.: Zgodovina historične misli od Homerja do začetka 21. stoletja, Založba ZRC 2006, poved v sobesedilu:
Kakšen spoznavnoteoretski status imajo specifične historične razlage v primerjavi z alternativnimi vrstami razlag, s katerimi je prav tako mogoče interpretirati historično gradivo?
V ta okvir kaže ob izbranih uvrstiti celo paleto zgodovinarjev, ki so tudi na podlagi spoznanj drugih humanističnih in družboslovnih ved ugotavljali, da vsakokratnih oblik historične interpretacije ne gre razumeti kot nekaj dokončnega, temveč jih moramo obravnavati kot dinamični dialogični ali retorični niz jezikovnih protokolov ali, kot bi dejali sociologi, kot mrežo komunikativnih besedil.
Kot smo omenili že v kratkem uvodu v prejšnje podpoglavje, je do množičnega zanimanja za tovrstna razmišljanja prišlo šele v »prelomnih« šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se so se tudi »čisti« zgodovinarji začeli sistematično ukvarjati s statusom resnice v historični pripovedi oziroma ko so, najpogosteje s pomočjo dognanj filozofov, literarnih
teoretikov in družboslovcev različnih provenienc, začeli resneje reflektirati svojo vlogo ustvarjalcev pomenov preteklih procesov.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani