nova beseda
iz Slovenije
Oto Luthar et al.: Zgodovina historične misli od Homerja do začetka 21. stoletja, Založba ZRC 2006, poved v sobesedilu:
Tudi večina drugih sodobnikov je pritrdila njegovemu prepričanju, da je na podlagi generalizacij oziroma hipotez (v smislu Webrove znane hipoteze o povezanosti protestantizma z razvojem kapitalizma) nemogoče napovedovati prihodnost, po drugi strani pa so ga vsi po vrsti kritizirali zaradi njegovega teleološko instrumetaliziranega koncepta, objektivnosti, njegove sicer nezavedne, pa vendar identifikacije z vladajočimi stališči, njegove ignorance anonimnih akterjev, njegovega zanikanja vloge naključij, dogmatičnega zanikanja vsakršne moralne sodbe, prepričanja, da ima zgodovina neki smisel in, končno, zaradi njegove vere v vlogo in moč politike. Kot nekomu, ki je prisostvoval mirovnim pogajanjem leta 1919, pa so mu zamerili predvsem to, da ni spoznal preproste resnice, ki pravi, da četudi se ljudje kdaj pa kdaj kaj naučijo iz zgodovine, se to praviloma naučijo narobe.
Kljub naštetemu pa niso mogli zanikati, da je znal stvari, o katerih
je pisal, predstaviti domiselno, zabavno in kratkočasno, da ga je odlikoval tekoč in razumljiv slog ter da svojih bralcev ni skušal poučevati.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani