nova beseda
iz Slovenije
Oto Luthar: O žalosti niti besede, poved v sobesedilu:
Sam si je celo omislil tiskano »Pismo slovenskim vojakom iz domovine« in poleg tega poskrbel, da so domači svojim vojakom na fronto leta 1915 poslali novi molitvenik »Krščanski vojak«.* Mrkunova knjižica je še posebej dragocena zaradi objave pisem in spominov vojakov in njihovih svojcev. Pisec je prepisal nekaj primerov iz zbirke več sto pisem, ki so jih pisali vojaki svojim ženam, domačemu župniku in ostalim svojcev. Za razliko od korespondence, ki je nastajala na zahodni fronti, so pisma naših sodobnikov precej bolj neosebna oziroma pisana bolj po ustaljenem vzorcu. Ali kot bi dejal njihov »urednik«: »Iz vseh se razodeva živa vera v in zaupanje v in v božjo previdnost« ( 1995: 97). V njih ni skoraj nobene intime. Redki drobci strasti (»Zdaj se je približal Tvoj rojstni dan [...] zdaj ti srečo voščim; vse najlepše, vse najboljše, vse po sreči, vse po volji«) ali opravljivosti (»Ali je še taka gizdavost, kakor je bila pri ženskah?«) so običajno zastrti z vedno novimi
sklicevanji na, ali lokalnega svetnika. Zato se sklepno izrekanje dobrih želja ženi praviloma ne konča s poljubom, temveč z novim priporočilom v nebesa: »Da bi se Ti spletla taka krona, kakor jo ima Tvoja patrona.« ( 1995: 98). Zanimivo je tudi to, da so pisma prijateljem, bratom ali sestram in (moškim) otrokom obširnejša od pisem ženam. Knjiga se konča z natančnim popisom žrtev in opisom spomenika, ki so ga farani postavili že leta 1919.
Ker so se na obračali vsi, tako tisti, ki so začeli vojno, kot tudi oni, ki so se v njej znašli proti svoji volji, »Stvarniku kristjanov« verjetno ni bilo lahko.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani