nova beseda
iz Slovenije
Marija Stanonik: Teorija slovstvene folklore, poved v sobesedilu:
Pripovedovalec jih različno imitira s slušnimi sestavinami: daje jim karakteristične lastnosti, v dialogu in indirektnem govoru zamenjuje ton, spreminja intonacijo, ritem, jakost, tempo glasu, da bi predstavil vsebino, ki izhaja brez tipološke diferenciacije govora posameznega lika. Izrazni ton govora v pripovedovanju je že sam zase skupen z gledališko predstavo, a kadar se s tonom predstavlja govor posameznih likov ali vsebina dogodka, tedaj je vsekakor posredi predstavljalni vidik pripovedovanja.
Diferenciacija specifičnega načina govora posameznih likov je relativno redkejša v pripovedovanju, a če ga pripovedovalci že uporabljajo, to diskretno vpletajo v tok naracije, ne zato, da bi ne znali igrati govora posameznih likov, ampak zato, ker pripovedovanje pač ni predstava in se predstavljalni postopki podrejajo pripovedovanju.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani