nova beseda
iz Slovenije
Marija Stanonik: Teorija slovstvene folklore, poved v sobesedilu:
Tu očitno gre za drugačno semantiko in raven poezije in proze, kakor na primer pri simbolistih, ki so se trudili uničiti tako v teoriji kot v praksi mejo med verzom in prozo in zato skrbno raziskovali meter v prozi, medtem ko so ruski formalisti trdno vztrajali na ostrem ločevanju teh dveh vrst pisane besedne umetnosti, kar je po načelu negacije, ki je znano tako ruskim formalistom kot J. Lotmanu, le-tega bolj približalo teoretikom simbolizma kakor neposrednim prednikom.
Če bi pregledovali slovensko publicistiko, bi našli neprimerno več naklonjenosti poeziji in tako je pravzaprav izjemna refleksija M., ki ji po arhetipskem slovenskem vzorcu tudi daje prednost, vendar o dveh življenjskih perspektivah, ki ju metaforizira s poezijo in prozo, vsaj primerjalno razpravlja, ne da bi obtičal zgolj na ravni pismenske kulture, ampak zavestno upošteva govorjeno kulturo: "Na svetu sta od nekdaj obstajali dve vrsti pisanja in govorjenja (podčrtala M. S.) Na eni strani je bilo tisto
sporočanje, ki je zadevalo vsakdanjost in z njo povezane skrbi, na drugi pa tisto hrepenenje, ki že kot želja ni uspelo seči Onstran, kaj da bi v svojem (pesniškem) sporočilu moglo prenesti na druge tisto, kar je samo komaj slutilo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani