nova beseda
iz Slovenije
Marija Stanonik: Teorija slovstvene folklore, poved v sobesedilu:
Stališče J. Lotmana, da je načelno prozna struktura zahtevnejša od pesniške, s praktičnimi izkušnjami potrjujejo nekateri avtorji s trditvijo, da je poezijo "laže pisati kot prozo", vendar jo hkrati relativizirajo s pripombo, da po Croceju ni bistvenega razločka med poezijo in prozo: "Lahko imate na primer prozaista, ki je velik pesnik, in človeka, ki piše pesmi v verzni obliki, pa sploh ni poet." Tu očitno gre za drugačno semantiko in raven poezije in proze, kakor na primer pri simbolistih, ki so se trudili uničiti tako v teoriji kot v praksi mejo med verzom in prozo in zato skrbno raziskovali meter v prozi, medtem ko so ruski formalisti trdno vztrajali na ostrem ločevanju teh dveh vrst pisane besedne umetnosti, kar je po načelu negacije, ki je znano tako ruskim formalistom kot J. Lotmanu, le-tega bolj približalo teoretikom simbolizma kakor neposrednim prednikom.
Če bi pregledovali slovensko publicistiko, bi našli neprimerno več naklonjenosti poeziji in tako je
pravzaprav izjemna refleksija M., ki ji po arhetipskem slovenskem vzorcu tudi daje prednost, vendar o dveh življenjskih perspektivah, ki ju metaforizira s poezijo in prozo, vsaj primerjalno razpravlja, ne da bi obtičal zgolj na ravni pismenske kulture, ampak zavestno upošteva govorjeno kulturo: "Na svetu sta od nekdaj obstajali dve vrsti pisanja in govorjenja (podčrtala M. S.)
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani