nova beseda
iz Slovenije
Miran Božovič: Telo v novoveški filozofiji, poved v sobesedilu:
Soočen s trenutnim odporom, ki ga čuti do metafizike, si okazionalistični filozof ne more reči niti tega: ker odpor, ki ga ta trenutek čutim do metafizike, ne zrcali moje lenobe, ampak prej grozo in odpor, ki ju ob mojem stremljenju za duhovnimi dobrinami v meni vzbuja Bog, da bi me kaznoval, ker sem se mu hotel približati, oziroma z drugimi besedami, ker tisti, ki ta trenutek hoče, da bi jaz odložil knjige in se vdal telesnim dobrinam, nisem jaz sam, ampak Bog v meni, lahko avtonomno ravnam samo tako, da se ne prepustim njegovi volji in še naprej pridno delam. Torej ne le, da Bog okazionalističnega filozofa, ki stremi za njim, s prezirom odvrača od sebe - za okazionalističnega filozofa mora biti protislovje v božjem ravnanju še toliko bolj "grozljivo", saj je v njegovih očeh prav Bog sam tudi tisti, ki v njem proizvede in vzdržuje tisti impulz, zaradi katerega filozof sploh stremi za njim. V okazionalistični optiki potemtakem celo nekaj tako banalnega, kot je razpetost med vnemo in
odporom do dela, ne zrcali nič manj kot le combat de Dieu contre luy-meme, spopad s samim sabo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani