nova beseda
iz Slovenije
Miran Božovič: Telo v novoveški filozofiji, poved v sobesedilu:
In nemara je prav popolni litofit - paradoksno bitje, ki bi bilo kamen in rastlina obenem, oziroma kot v Enciklopediji pravi Diderot, kamnina, ki bi bila "manj mrtva kot druge" - tisti manjkajoči člen, ki ga puščavniki v Mercierjevi utopiji tako mrzlično iščejo še v 25. stoletju.
Metafizična vprašanja, ki so se zastavljala ob dejstvu, da "iz polipa, sesekljanega na koščke, nastane prav toliko novih polipov, kot je bilo koščkov", so bila seveda neprimerno bolj kočljiva od tistih, s katerimi je pol stoletja pred tem Arnauld v pismih zasipal Leibniza: če je duša nedeljiva in neuničljiva, "kaj je potem mogoče reči o deževnikih, ki smo jih prerezali na dvoje in se oba dela gibljeta enako kot prej?" Ker regeneracijska moč deževnikov ni tolikšna, da bi oba dela preživela, kot s svojim vprašanjem zmotno implicira Arnauld - praviloma namreč preživi in nadomesti izgubljeno tkivo samo zgornji del, spodnji pa odmre -, Leibniz z odgovorom seveda nima
težav: "Kar zadeva insekta, ki ga prerežemo na dvoje, ni nujno, da oba dela ostaneta animirana, čeprav se oba še nekaj časa gibljeta.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani