nova beseda
iz Slovenije
Miran Božovič: Telo v novoveški filozofiji, poved v sobesedilu:
Medtem ko ga pri Aristotelu lahko interpretiramo kot ponazoritev ločitve duše od telesa ob smrti in podkrepitev pitagorejskega nauka o preseljevanju duše iz enega telesa v drugo, pa je pri Leibnizu nanj oprto diametralno nasprotno prepričanje, namreč prepričanje, da do ločitve med dušo in telesom - in potemtakem tudi do same smrti -, strogo vzeto, sploh nikoli ne pride: "kot je bila ob nastanku in rasti insekta duša že od samega začetka v nekem določenem že živem delu [une certaine partie déja vivante], tako bo tudi po uničenju insekta ostala v nekem določenem še živem delu [une certaine partie encore vivante]." Leibniz namreč metempsihozo nadomesti z metamorfozo: ni nikakršne transmigracije duše, so samo transformacije telesa, se pravi "transformacije enega in istega živega bitja, ki ves čas ohranja isto dušo." Leibnizov priljubljeni zgled takšne transformacije je prav metamorfoza gosenice v metulja, se pravi proces, pri katerem nimamo gosenice, ki bi umrla,
na eni strani in metulja, ki bi se rodil, na drugi, ampak eno in isto bitje, ki je ves čas živo in se je zgolj transformiralo. Še več: ne le, da ni telesa, ki bi bilo brez duše, tudi duše, ki bi bila brez telesa, ni.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani