nova beseda
iz Slovenije
Miran Božovič: Telo v novoveški filozofiji, poved v sobesedilu:
Na prvi pogled povsem banalno vprašanje ženske zvestobe oziroma nezvestobe, ki muči Mangogula, se pravi to, kar je videti kot obrabljena in neprepričljiva pretveza dogajanja precejšnjega števila pornografskih del, se tako prav na ozadju Mirzozine metafizike izkaže za eminentno filozofsko vprašanje o sedežu duše: kar namreč ženske, ki zatrjujejo svojo zvestobo oziroma krepost, v resnici trdijo, je - prevedeno v besedišče Mirzozine metafizike - to, da se njihova duša nahaja habituellement dans le cour, mais quelquefois aussi dans le bijou, navadno v srcu, občasno pa tudi v dragulju (kar je po teoriji blodne duše definicija "rahločutne" oziroma "stanovitne in zveste" ženske) oziroma tantôt dans la tete, tantôt dans le cour, mais jamais ailleurs, zdaj v glavi zdaj v srcu, a nikoli drugje (kar je definicija "krepostne ženske"), medtem ko v resnici occupe le bijou, et ne s'en écarte jamais, naseljuje dragulj in ga nikoli ne zapusti (kar je definicija "hotnice"). V
poglavju o Mirzozini metafiziki se potemtakem za nazaj izkaže, da je delo, ki smo ga nič hudega sluteč začeli brati kot pogrošen roman o spolnih navadah v eksotičnem afriškem kraljestvu, v resnici pristna filozofska razprava o razmerju med duhom in telesom, napisana po zgledu takratnih knjižnih uspešnic, kot je bil, denimo, Crébillonov roman Le Sopha, ki ga Diderot poleg nekaterih drugih tudi omenja v posvetilnem pismu, ki uvaja roman.
Ženske svojo krepost oziroma zvestobo v telesni ljubezni zatrjujejo z glasom, ki prihaja iz glave - tem neresničnim opisom svojih stikov z drugimi telesi pa se zdaj upre sámo telo in dobesedno povzdigne svoj glas: sámo telo namreč spregovori skozi dragulj in vpričo vseh kljubovalno našteje prav vse svoje stike z drugimi telesi.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani