nova beseda
iz Slovenije
Miran Božovič: Telo v novoveški filozofiji, poved v sobesedilu:
Ko enkrat damo besedo telesu, je bržčas sklepal Diderot, smo lahko vnaprej prepričani, da bo filozofija, ki jo bo razvilo, prav materializem; nekako tako, kot je filozofija, do katere se dokopljejo fiktivni - denimo literarni ali filmski - liki, ki reflektirajo svoj ontološki status znotraj univerzuma literarnega dela oziroma filma, praviloma vedno prav različica Berkeleyjevega imaterializma: kot namreč subjekt Berkeleyjevega univerzuma ve, da obstaja samo, kolikor si ga zamišlja Bog, se pravi samo kot fikcija domišljije, tako tudi, denimo, osrednja lika v romanu Zofijin svet Josteina Gaarderja ali pa lik, ki v The Purple of Cairo Woodyja uide s filmskega platna v realni svet, sami zase vedo, da obstajajo samo kot fikcija pisateljeve oziroma scenaristove domišljije (ko takšni liki uzrejo svoj ontološki status fiktivnih bitnosti, praviloma v pisatelju oziroma scenaristu prepoznajo svojega stvarnika,; lik, ki je ušel iz filma v realni svet, pa vlogo v realnem svetu zapopade sploh šele
na osnovi vzporednice s stvariteljsko vlogo scenarista v svojem, filmskem svetu).
V osmem poglavju ("Panoptikon, ali o božjem telesu") opisujemo Benthamovo "preprosto zamisel v arhitekturi," zamisel, katere odlika je v tem, da tisti trenutek, ko jo uresničimo, ne proizvedemo samo stavbe, ampak tako rekoč tudi v njej. Gre namreč za tako imenovani panoptikon, "sklenjeni mikrokozmos," ki ga v popolnosti obvladuje nadzornik, ki se v očeh subjektov tega univerzuma navzame božjih atributov: nadzornik je vseprisoten, njegov pogled je vseviden in njegov glas vseveden.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani