nova beseda
iz Slovenije
Miran Božovič: Telo v novoveški filozofiji, poved v sobesedilu:
Res je, da mi roko obenem tudi vidimo, medtem ko jo enorokec samo čuti, in da je slednji pred amputacijo roko ne le čutil, ampak tudi videl, pa vendarle ni mogoče reči, da gre takrat, ko roko tudi vidimo, za pristno, veridično percepcijo, takrat, ko jo samo čutimo, pa za halucinacijo - to pa kljub dejstvu, da je v prvem primeru materialna roka res tam, v drugem pa ne: ker niti takrat, ko je materialno roko še imel, ni bila ta roka tista, ki jo je videl in čutil, in ker je torej enorokec že pred amputacijo videl prav tisto roko, ki jo zdaj, po amputaciji, čuti, se pravi inteligibilno oziroma idealno roko, gre seveda v obeh primerih za halucinacijo - za halucinacijo, ki je enkrat močnejša in obseže vse relevantne čute, drugič pa šibkejša, se pravi omejena na eno samo čutno modaliteto.
Ker neposredni predmet našega duha ni materialno telo, ki ga animiramo, ker torej ni to telo tisto, ki ga vidimo in čutimo - kar vidimo in čutimo, je vselej "ideja
telesa", ki je v Bogu -, je naše izkustvo našega lastnega telesa v vsakem primeru zgolj halucinacija fantomskega telesa, ki zaradi tega, ker je sistematična, konsistentna in obseže vse relevantne čute, ni nič manj halucinacija. Telo, ki ga neposredno vidimo in čutimo, je inteligibilno oziroma idealno telo - telo, ki ga animiramo, pa je fantomsko telo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani