nova beseda
iz Slovenije
Miran Božovič: Telo v novoveški filozofiji, poved v sobesedilu:
Kot enorokca amputacija ne more ločiti od tiste roke, ki je zares njegova, se pravi od inteligibilne oziroma idealne roke, ki je edina zmožna delovati na njegovega duha in v njem povzročati bolečino, ampak samo od materialnega uda, ki že takrat, ko je še bil del telesa, ki ga enorokec animira, ni mogel delovati nanj, od uda, ki ga ni izgubil šele takrat, ko so mu ga odrezali, saj mu nikoli ni zares pripadal, od uda, ki že takrat, ko je še obstajal, ni bil nič bolj realen, kot je zdaj, ko je prenehal obstajati - tako tudi nas smrt ne bo ločila od tistega telesa, s katerim smo "neposredno združeni", od telesa, v katerem kot duhovi dejansko prebivamo, se pravi od "nepreminljivega", sublimnega telesa, ki je edino zmožno delovati na nas, ampak samo od tistega telesa, ki je bilo že takrat, ko je bilo še pri življenju, popolnoma neučinkovito in ni moglo delovati na nas, od telesa, ki je že takrat, ko smo bili z njim še "fizično združeni", se pravi takrat, ko nas je z njim še družila
vzajemnost modalitet, živelo in se sprehajalo "v nekem drugem svetu".
Kar torej enorokci v skrajni instanci utelešajo, je potemtakem prav zgled vstajenja telesa, ki predhaja sami smrti. Toda ker je tisto telo, ki nam vsem že za časa življenja materialnega telesa, ki ga animiramo, v resnici pripada, prav tisto telo, katerega del je tista roka, ki boli enorokca, se pravi prav sublimno telo, smo seveda prav vsi vselej že vstali.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani