nova beseda
iz Slovenije
Miran Božovič: Telo v novoveški filozofiji, poved v sobesedilu:
Lep zgled tega, da se duši za to, da bi bila z nekim telesom fizično združena, oziroma za to, da bi ga imela za svoje, ni treba nahajati v njem, uteleša Gurduloo, junak novele Calvina z naslovom Neobstoječi vitez. Ne le, da ima Gurduloo za del samega sebe prav vsa telesa, ki v zunanjem svetu obdajajo njegovo lastno telo - tako se ima enkrat za raco, drugič za ribo in tretjič spet za hruško itn., in v očeh drugih zaradi tega seveda velja za norega -, ampak še več: svoje lastno telo, se pravi telo, ki ga v resnici naseljuje, ima obenem za tuje telo. Pri njem je Descartesova oziroma Malebrancheva formula - da imamo za svoje tisto telo, ki nas boli, vsa tista telesa, ki v nas zbujajo zgolj indiferentne čutne percepcije, pa za tuja telesa - popolnoma sprevrnjena: Gurduloo ima namreč za del samega sebe vsa tista telesa, ki v njem zbujajo indiferentne percepcije, medtem ko se do telesa, ki v njem zbuja intenzivno percepcijo, se pravi bolečino, obnaša kot do tujega telesa.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani