nova beseda
iz Slovenije
Jelica Šumič Riha, Mutacije etike, poved v sobesedilu:
V uvodnem predavanju Etike psihoanalize, značilno naslovljenim "Naš program", Lacan z dvema lapidarnima opazkama opozori na centralno vlogo Aristotelove etike za etiko psihoanalize in hkrati razdaljo, ki jo od nje ločuje: po eni strani ta etika, pravi Lacan, nikakor ni izgubila svoje aktualnosti, ker je še dandanes tisto ozadje, glede na katero je mogoče meriti preobrat, ki ga je v etiki povzročilo izkustvo psihoanalize; toda hkrati je ta etika opredeljena kot negativ psihoanalize, ker iz svojega polja izključuje ravno tisto, kar je predmet psihoanalize: željo in gon v njuni ekscesivnosti in perverznosti.
Oglejmo si, kako se problem čezmernosti postavlja etiki, ki je definirana kot veda o značaju, o oblikovanju značaja, o dinamiki navad, o vplivanju na navade, njihovem priučevanju, njihovi vzgoji. V VII. knjigi Nikomahove etike Aristotel postavi nasproti trem nravstvenim držam, ki se jim je treba izogibati, slabosti, neobvladanosti
in živalskosti, tri "pozitivne" etične drže: nasprotje slabosti je vrlina, nasprotje neobvladanosti je seveda obvladanost.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani