nova beseda
iz Slovenije
Jelica Šumič Riha, Mutacije etike, poved v sobesedilu:
Ti vzvišeno in veliko ime, ki ne vsebuješ ničesar všečnega, ničesar, kar nosi v sebi laskanje, ampak zahtevaš podvrženje, a zato, da bi spravilo v gibanje voljo, tudi ne groziš z ničimer, ker bi zbujalo v čudi naravni odpor in kar bi zastraševalo, ampak zgolj postavljaš zakon, ki sam od sebe najde vstop v čud in ki vendarle doseže, celo proti naši volji, da ga častimo (čeprav tudi ne vedno, da mu sledimo), pred katerim obnemijo vsa nagnjenja, tudi če skrivoma delujejo proti njemu - kaj je izvor, ki te je vreden, in kje najti korenine tvojega plemenitega rodu, ki ponosno zavrača vsako sorodstvo z nagnjenji, korenine, iz katerih mora kot iz svojega neizogibnega pogoja izvirati tista vrednost, ki si jo ljudje edino lahko sami dajo?"
V tej apologiji vznikne dolžnost kot survalorizirani objekt v subjektu, tj. kot "... objekt, vpričo katerega umanjkamo, se zamajemo, izginemo kot subjekt. Kajti to degradacijo, to razvrednotenje plačamo mi kot
subjekti."
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani