nova beseda
iz Slovenije
Ernest Ženko: Totaliteta in umetnost: Lyotard, Jameson in Welsch, Založba ZRC, 2003, poved v sobesedilu:
Vidimo torej, da Lukácsa pravzaprav ne zanimata posameznik in njegova vloga v zgodovini, temveč je v središču njegove pozornosti kolektivni subjekt, ki teži k temu, da bi postal univerzalni subjekt. Lukács se pri tem opira na že omenjeno Vicovo trditev, da človek lažje spozna zgodovino, ki je njegova lastna stvaritev, kot pa naravo, ki je ni ustvaril sam. je s svojim epistemološkim načelom verum et factum convertuntur (resnično in ustvarjeno je med seboj izmenljivo; v smislu, da je resnično tisto, kar je naredil človek) pojem totalitete prenesel iz naturalizma v sfero družbenega, čeprav se na zgodovino ozira predvsem kot na tisto, kar je že minilo; torej smo spet pri Minervini, kajti le tisto, kar je že narejeno, je verum (resnično), ne pa tudi tisto, kar je trenutno v nastajanju oz. bo v prihodnje še nastalo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani