nova beseda
iz Slovenije
Ernest Ženko: Totaliteta in umetnost: Lyotard, Jameson in Welsch, Založba ZRC, 2003, poved v sobesedilu:
Jameson je o Theodorju W. Adornu (1903-1969) pisal že v šestdesetih letih, v Marxism and Form pa mu je posvetil uvodno poglavje, zato je vsaj na prvi pogled nenavadno, da se je v začetku devetdesetih, sredi "vélike zgodbe o postmodernizmu", spet vrnil k njemu in mu posvetil celo knjigo (Late Marxism: Adorno, or The Persistence of the Dialectic, 1990).
Vendar pa je, kot je opozoril npr. Osborne, to delo namenjeno prav iskanju ustrezne vloge, ki jo marksizem lahko še ima v postmodernosti, in sicer tako, da bere Adorna "predvsem v smeri nasproti poststrukturalističnemu in postmodernemu zavračanju pojma totalitete, pa tudi v smeri nasproti Habermasu in obnovi razsvetljenskega pojma razuma". Jamesonovo branje naj bi poleg tega predstavljalo "študijski primer njegove lastne kot tudi Adornove oblike marksizma - nekakšen preizkus združljivosti neke vrste marksizma z neko vrsto 'postmoderne' analize sedanjosti".
Po Jamesonovem prepričanju leži bistvo Adornovega
prispevka k marksistični teoriji "v njegovem edinstvenem poudarjanju prisotnosti poznega kapitalizma kot totalitete, [ki se nahaja] znotraj samih oblik naših pojmovanj ali samih umetniških del". Jameson zdaj (v devetdesetih) pri Adornu ne poudarja več refleksivnosti dialektičnega mišljenja (kot je to počel pred dvema desetletjema), temveč trdi, da je nasprotno ta poudarek treba zavrniti kot "del bremena modernističnega mišljenja, ki v postmodernističnem obdobju ni več zelo avtoritativno".
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani