nova beseda
iz Slovenije
Josip Vidmar: Obrazi, poved v sobesedilu:
Kljub vsemu temu in še kljub temu, da o svojih spoznanjih nikoli ne govori s svojim jezikom, temveč z jezikom svojih vzornikov, pa mi je bil do neke mere simpatičen, čeprav marsičesa pri njem nisem mogel uskladiti z njegovo vernostjo. Predvsem ne njegove katoliške pristranosti v politiki in njegovega nenehnega poudarjanja moralne samovzgoje in sploh njegovega pisanja in govorjenja o človekovi notranjosti, ki naj bi se razvijala v skladu z razvojem in napredkom vesolja, kakršnega vodi bog ljubezni, ki je hkrati stvarnik milijonov in milijonov trajnih življenjskih dram im muk vseh živih bitij, ki trajno požirajo druga drugo, kakor jim je pač dano in zapovedano.
Ravno tako pa me je trajno motilo tudi dejstvo, da si jemlje vzgojiteljske pravice nad ljudmi zaradi patetične zavesti, ki je v njem trajno živa, da je za voditeljstvo in moralno vodstvo poklican in določen, čeprav bi smel, kakor pač vsakdo, o tem vendarle kdaj podvomiti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani