nova beseda
iz Slovenije
Josip Vidmar: Obrazi, poved v sobesedilu:
Iz takih čudnih prebliskov se je hranila tudi njegova politična misel, ki se je trajno zaganjala iz oseke v plimo in padala iz plime nazaj, kakor se je navduševala nad našimi komunisti in se plašila brezbožnega komunizma ali pa se je razvnemala nad marksizmom in zgražala nad komunisti. Nadvse značilen je siloviti prizor iz njegovih spominov, ko ga preseneti hudič nevere in strahu zaradi njegovega sodelovanja s komunisti in ki ga s svetniškim krikom in zaklinjanjem izžene iz svojega srca, - kolikor mu je to mogoče in za kolikor časa mu je mogoče. Resnično, tako so se spopadali s svojimi skušnjavci nekdanji svetniki, tako so se borili za svojo vero, ki očitno ni bila nikoli do kraja trdna, kakor nemara ni bila niti Kocbekova povezanost s komunisti, ki so vodili osvobajanje po njegovem mnenju zgolj politično ali vojaško ali umsko, spoznavno, toda brez višje milosti, pa tudi brez višje skrbi za človeški razvoj naših borcev in sploh naših rojakov.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani