nova beseda
iz Slovenije
Josip Vidmar: Obrazi, poved v sobesedilu:
Te hude in nič prav prijazne obtožbe, ki sem jo označil kot demonijo časa, seveda nisem smel preslišati. Odgovoril sem tedaj svojemu sumničavemu in nezaupljivemu tolmaču zelo ostro, vendar se mi zdi, da sem ga vsaj skušal samo opozoriti, da bi svojo razlago popravil kvečjemu s trditvijo, da je zame literatura, ki se vsakdanje ali banalno ukvarja z vsakdanjim človekom, resnično brez vsake vrednosti in da torej ni važno, s kom se ukvarja, temveč samo, kako se ukvarja, ali človeško pobudno ali vsakdanje. Skratka, nič in nihče ni v literaturi pomemben sam po sebi, tak more biti samo s pomočjo tistega, ki ga opisuje ali predstavlja.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani