nova beseda
iz Slovenije
Josip Vidmar: Obrazi, poved v sobesedilu:
Zasmehuje me, ker sem večkrat govoril o naporu, ki da je potreben za dosego želenih rezultatov, podtika mi brezobzirno strast pri mojem kritičnem poslu, posmehuje se mi zaradi mojega naivnega pričakovanja prihoda novega slovenskega genija, zastavlja mi smešno vprašanje, ali bi se rajši odločil za rojstvo Kristusa ali za rojstvo stotisoč ljudi, in me izpostavlja slabim čustvom, ker da bi se odločil za Kristusa. Najbolj pa mi zameri mojo kritiko, in sicer predvsem moj spis o, s katerim niti nisem nameraval pisati kritike o Človeku z bombami, temveč ga samo razložiti in objasniti, in kritiko o knjigi Narta Otroci, ki sem jo za okus vse preveč povzdignil, kakor je sploh nejevoljen nad vsako mojo pozitivno kritiko. Vprašuje me po smislu mojega literarnega početja, mi očita poveličevanje posiljenega umetništva, mi z retoričnim vprašanjem podtika estetske in moralistične utvare o preobrazbi teh duhovnih sektorjev pod mojim vplivom, nakar me konfrontira z, kjer skuša spričo Levstikovega
posluha za jezik, kajti drugega o njem ne ve veliko povedati, pokazati moj samozadostni estetski individualistični idealizem (strašna zbirka grehov zoper tedanjo pravovernost), me končno napade z vprašanjem po tragiki mojega življenja, ki je kajpada ni, in me naposled neusmiljeno konča z milostno zahtevo: »Sedaj mi razodeni še poslednje dognanje pred tem zemljevidom: ali je tvoja maska živa ali neživa.«
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani