nova beseda
iz Slovenije
Josip Vidmar: Obrazi, poved v sobesedilu:
Ta del se pričenja ironično z mojo nesrečno Arhimedovo točko, z vprašanjem antitendenčnosti, ki jo zamenjuje z neangažiranostjo, preskoči na socialno literaturo, nato na pojem demonije, na svobodoumje, na nekoč znane spore zaradi »belega in črnega kruha«, na svobodno umetnost, na tehtanje vrednosti med množico in genijem, na problem slovenskega narodnega značaja, ki ga ob neki moji govorjeni improvizaciji obravnava na široko, na slovensko samozadostnost, nakar me sooči s socialnim vprašanjem, ki je pri meni gotovo šibka stran, vrne se k opredelitvi svobodoumnosti, k posebni nacionalni miselnosti, k vprašanju o neustvarjalni ljudski gmoti, ki jo pobija s cerkveno arhitekturo in z narodnim blagom in me naposled obtoži, da proglašam marksizem zaradi maličenja zadovoljivih oblik sožitja v družbi in tako dalje in tako dalje. Vsa ta gmota je do skrajnosti neurejena, zaradi česar zgublja svojo prepričevalnost celo tam, kjer ima prav.
Še bolj pa ji jemlje prepričevalnost z
vpletanjem vsakršnih osebnih izpadov zoper mene.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani