nova beseda
iz Slovenije
Josip Vidmar: Obrazi, poved v sobesedilu:
In ko zdaj na koncu tega pisanja premišljam o njegovi življenjski usodi, ki se je končala 1967, moram vendarle povedati, da je tej svoji družici zvesto in brez prizanašanja samemu sebi služil vse življenje. Njegove literature nisem nikoli štel v pomembno literaturo, toda kot nekaj priznanja vrednega pa vendarle moram oceniti njegovo zvestobo do pisateljstva in vdanost v bridko usodo, ki jo ta poklic prinaša s seboj.
V svoji diplomski nalogi o navaja pisateljica posvetitev njegovega življenja literaturi: »Ko je nekega dne v maju 1927 v improvizioniranem literarnem krožku v Parizu čital od svojih literarnih prvencev črtico Ljubezen velikega kana, mu je dal Alamutsko snov, ob pripovedovanju katere, pravi: »...začutil sem, kako se me je dotaknila usoda.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani