nova beseda
iz Slovenije
Josip Vidmar: Obrazi, poved v sobesedilu:
Tako reminiscenco čutim v pesmi Slovo ali v razpoloženju pesmi Jesen, toda te reminiscence so bežne in nebistvene, kajti Lilijino osnovno čustvo v pesmi zdaj ni več melanholija, kakršna je značilna za Tjutčeva, temveč postaja kljub tolikšnemu njenemu notranjemu odporu bolj in bolj neznanska tesnoba in smrtna groza, brezup umirajočega. Ko sem prebiral njene zadnje pesmi, in to ne samo dve ali tri, temveč dolg niz pesmi, ki postajajo vse strašnejše in vse bolj pošastne v predstavah: od refrena v Somraku do strahotnega in usodnega klica, ki ga zdaj čuje večkrat: »Za mano!« in od groba črnih ust do spoznanja, da ,malo le, malo še in prepozno bo za vse', od umitega obraza med svečami do obupnega krika: ,kaj luči vsemogočni je pozdrav in kakšna svetla sila je življenje', kajti zdaj ji vse govori o grobu in njegovi temi, in spet od zasutega grma do pesmi, izpete v smrtnem znoju: ,prešlo je vse - do tankih koščenih rok, ki jo nekoč umore; in od pošastne podobe
brodolomke na deski sredi oceana pa do smrtne trudnosti', - ko sem prebiral te njene pesmi, in drugačnih zdaj skoraj ni več pisala, so me obhajale težke slutnje. Bilo me je skoraj strah njene nove knjige, v katero bi imele biti uvrščene.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani