nova beseda
iz Slovenije
Josip Vidmar: Obrazi, poved v sobesedilu:
Njegov odnos do mene je v tem času komaj mogel biti prijazen, saj sem vsaj na videz pripadal Podbevškovi literarni revolucionarnosti, ki je bila za, izrazitega vernika in učenca, povsem nesprejemljiva pa tudi komaj umljiva. Po izidu moje kritike o Deseniški (1924) pa je celo spadal med naše književnike, ki me niso hoteli več poznati. Toda to razpoloženje se je v njem, ki je bil brezmejno dobrodušen človek, polagoma le pomirilo in leta 1928, ko smo se za skupno sodelovanje pri dogovorili, prof., in jaz in ko so se začenjale polemike o slovenski narodnosti, se nam je pridružil z vsem srcem in nam je ostal zvest tudi pri našem protestnem odhodu iz Ljubljanskega zvona.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani