nova beseda
iz Slovenije
Josip Vidmar: Obrazi, poved v sobesedilu:
Bilo mi je, da sem se mu komaj mogel zahvaliti, on pa me je razumel in mi stisnil roko, in edino plačilo za to, kar nama je dal, je bila pravica, da je smel roko moje prijateljice držati v svoji nekoliko dalj časa, kakor je to odrejeno po navadi. Razšli smo se kot prijatelji, ki so skupaj nepričakovano doživeli čar nečesa ljubeznivega in pretresljivo človeškega.
To srečanje s mi je uprizoril več kot deset let po svojem zelo problematičnem članku O večnih krasotah in o strupu Beethovnovih, Bachovih in Wagnerjevih del.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani