nova beseda
iz Slovenije
Josip Vidmar: Obrazi, poved v sobesedilu:
Komaj štiri leta kasneje spregovori pred vso javnostjo povsem določno v, v katerem je priobčen njegov Pogovor z: »Naš revni slovenski narod, ki izdaja sicer leto za letom sto in sto milijonov za razna razkošja in prismodarije, ni zmožen, da bi dal meni za stara leta košček dostojnega življenja, ne zato, da uživam zasluženi ali nezasluženi pokoj, kakor ga uživajo tisoči, o katerih ne ve nihče, kaj so storili dobrega za svoj narod, ampak zato, da delam, kot se spodobi za poštenega umetnika, in da zaključim svoje življenje... sebi v zadoščenje, narodu v čast. Pa moja usoda je zapečatena, če ne pride pomoč od kje drugod, za kar se bom seveda s svojimi poslednjimi močmi potrudil, ker nimam še volje in ne smem sramotno poginiti kakor kaka zanikrna baraba...« In leta 1938 spet v članku o kiparju ravno tako prozorno: »Dajte umetniku majhen košček človeka vrednega življenja, da bo mogel nadalje oznanjati lepoto ljubezni, ki živi v njem... da obdrži svojo vero v neskončne zakone življenja, ki so v
lepoti in v ljubezni.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani