nova beseda
iz Slovenije
Josip Vidmar: Obrazi, poved v sobesedilu:
V tem zapisu moram seveda to dolgo, počasi naraščajočo muko, ki jo je prestajal in z njim nekateri zvesti, zelo strniti in skrajšati, ni mi je pa mogoče omiliti ali celo prezreti, kajti bila je resnično in neodjenljivo tragična, in to povsem v duhu antične moire ali usode, ki me je velikokrat spominjala na starejšo bridko tragedijo drugega velikega slovenskega življenja.
Spominjam se iz davnih let pred prvo svetovno vojno, ko sem ga kot gimnazijec velikokrat srečeval na svojih pohodih v Tivoli. Najbolj živo pa ga vidim pred sabo v spominu na tisti dan, ko je po otvoritvi razstave, posvečene spominu 1911 - zamišljen, eleganten, črno oblečen, s širokokrajnim umetniškim klobukom na glavi, ki jo je krasila še kratka črna brada, s plaščem samo ogrnjen, odhajal proti domu v krogu nekaterih prijateljev ali tovarišev ali znancev.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani