nova beseda
iz Slovenije
Josip Vidmar: Obrazi, poved v sobesedilu:
Toda knjiga bi bila enolično in dovolj nezanimivo pričevanje o slovenski mizeriji in nevesela povest o tragiki tega velikega umetnika, da, bila bi dolga, ubijajoče monotona povest o nesrečnem življenju dragocenega, toda po usodi obsojenega in vendarle hrabrega, samemu sebi zvestega in svoji stvari res posvečenega in vdanega tvorca. V tem zapisu moram seveda to dolgo, počasi naraščajočo muko, ki jo je prestajal in z njim nekateri zvesti, zelo strniti in skrajšati, ni mi je pa mogoče omiliti ali celo prezreti, kajti bila je resnično in neodjenljivo tragična, in to povsem v duhu antične moire ali usode, ki me je velikokrat spominjala na starejšo bridko tragedijo drugega velikega slovenskega življenja.
Spominjam se iz davnih let pred prvo svetovno vojno, ko sem ga kot gimnazijec velikokrat srečeval na svojih pohodih v Tivoli.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani