nova beseda
iz Slovenije
Josip Vidmar: Obrazi, poved v sobesedilu:
Kratek smisel moje sodbe, ki je niti zdaj, po pol stoletja, ne morem ne preklicati ne omiliti, je takle: življenjski izrez, ki ga drama podaja, ni predstavljen tako, da bi nam vzbudil kako globlje čustvo, še manj pa tragično sočustvovanje; vzbuja nam kvečjemu zanimanje za posamezne konfliktne prizore in še za razplet, ki pa je vse preveč jasen vnaprej. In ker zgradba moralnega sveta dramskih oseb in odnosov med njimi ni prepričevalna, kakor tudi ni dramsko sugestivna, je vse jezikovno bogastvo, s katerim je podana, v bistvu samo lepotičje, ki nima opravičila in utemeljitve v človeški vsebini in pomembnosti tega, kar se v drami dogaja, in ne v osebah, ki so zapletene v dejanje.
Pisati to kritiko mi ni bilo lahko zaradi, ki sem ga z njo moral prizadeti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani