nova beseda
iz Slovenije
Josip Vidmar: Obrazi, poved v sobesedilu:
Nekoliko omamljeni od terana smo na beli cesti veselo in glasno prepevali skoz svečano pomlad, tam pa je ležal in za zmeraj odhajal mladi dvaindvajsetletni poet in čakal na svoj konec. Kakšna brezsrčna igra usode, ki smo se je nekako udeležili tudi mi.
Srečkovi domači so mi kasneje povedali, da je po našem odhodu nekaj časa zamišljeno molčal, nato pa se je nenadoma bridko razjokal, saj je bil še skoraj otrok, in dejal: »Umrl bom, Ljubljana se je prišla poslovit od mene.«
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani