nova beseda
iz Slovenije
Josip Vidmar: Obrazi, poved v sobesedilu:
In ko nam je iz kočije še zadnjič pomahal v slovo, smo se začudeno spogledali in se nekoliko osramočeno zavedeli svojega skoraj brezbožnega romanja. Nekoliko omamljeni od terana smo na beli cesti veselo in glasno prepevali skoz svečano pomlad, tam pa je ležal in za zmeraj odhajal mladi dvaindvajsetletni poet in čakal na svoj konec. Kakšna brezsrčna igra usode, ki smo se je nekako udeležili tudi mi.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani